Svoboda sanj

»Sanj ni mogoče zapreti.« Besede predsednika SDS, ki jih je minulo nedeljo izrekel na Prešernovem trgu v Ljubljani, so izzvenele v prostor pod nebom kot opomin vsem tistim, ki bi radi umorili sanje človeka, ki je premočan zanje. Toda misli in sanje imajo krila, s katerimi svobodno potujejo po nevidnih poteh in pri tem ustvarjajo svoj svet in resnično podobo tistega, kar v srcu sicer ostaja kot neizražena misel, kot zaznava barv, ki jih ni mogoče poimenovati z besedo.

Prešernov trg je bil tokrat praznično obarvan. Spominjal me je na Cvetno nedeljo, ko se mesta in vasi odenejo v cvetje in zelenje, ko visoke butare oznanjajo zmagoslavno moč vstalega Kristusa. Zastave, ki so vihrale pred Prešernovim spomenikom, so tiho pripovedovale zgodbe izpred petindvajsetih let pa vse do današnjega dne. Majniška deklaracija buri duhove, o čemer pričajo stolpci in drobne vrstičke v današnjem dnevnem časopisju. Ujeti v usodo režima, ki obvladuje medijsko poročanje, jim lahko sporočimo le to, da so njihovi odzivi kot »bob ob steno«, saj, kot pravi evropski poslanec in kandidat za evropskega poslanca dr. Milan Zver, nas nobeno leto ne bo odvrnilo od hrepenenja po tisti svobodi, ki smo si jo izborili pred mnogimi leti. Nanjo bomo čakali, če bo treba, tudi prihodnje in vsako leto za njim. »Ne bomo se predali, za pravičnost in svobodo nam gre«, pravi dr. Zver. Pesnik Tone Kuntner je zapisal: »Ta luč ne gori od danes do jutri, gori in sveti iz davne preteklosti v davno prihodnost…brez te luči bi bila tema.« Zato je vsakršen naklepni poskus omalovaževanja nedeljskega dogodka ničev poskus žalitve čustev ljudi, ki spoštujejo svojo državo in se ne skrivajo v ozadju, ko gre za njeno čast. Napolnili so Prešernov trg, prišli od blizu in daleč, da bi glasno izrazili svoj ponos in spoštovanje do ljudi, ki so obranili domovino ter jo kasneje obvarovali pred agresorji in nas vključili v Evropsko skupnost. Oba predstavnika te velike družine sta se lahko na lastne oči prepričala, da naš narod živi, da vztraja, kljub vsem poskusom skrunjenja demokracije, kljub nenehnim žalitvam naših zaslužnih ljudi; lahko bi dejali, da smo trpežen narod. 

Ob Janševih sanjah mi je, kot že velikokrat, prišla na misel povest o jari kači in steklem polžu – Patrii. Kaj za vraga žene ljudi, ki si tako neskončno želijo, da bi ga spravili v zapor? Drzni so v svojih hotenjih, a hkrati nepremišljeni, kajti usoda ne prizanaša nikomur. In tako razmišljam, ali imajo ti ljudje, ki sejejo zlo, svoje družine, otroke, ki se še ne zavedajo svojega bivanja, ali pa odraščajoče, morda že odrasle. Se morda kdaj ti očetje ali mame vprašajo, v kakšni družbi se bodo znašli njihovi otroci? Otroci se, kot vemo, med seboj seznanjajo, pri igri, v vrtcu v šolah, na fakultetah; se med sabo zaljubljajo, ne glede na politična prepričanja njihovih staršev. Mar teh ljudi ne bi bilo groza, če bi nekoč na njihova vrata nenadoma potrkal prijatelj, prijateljica, fant ali dekle njihovega sina ali hčere in vprašal, ali je res, da je njihov očka kriv, da oni drugi očka po nedolžnem sedi oziroma je sedel za rešetkami? Odgovorite si sami, preden bo prepozno in ne pozabite se vprašati, kako je Urški z njunima otrokoma.

 

Volitve in referendum so velik up naše prihodnosti. Ko pa poslušamo kramarsko mešetarjenje z datumi, kdaj je in kdaj ni primeren čas zanje, mi prihaja na misel, ali se zavedamo, kaj volitve so, kaj je njihov namen in kdo drug bo šel volit svoje predstavnike, če ne mi, državljani Slovenije. Od nas je odvisna udeležba, pa naj bo zunaj deset ali trideset stopinj. Tako bi moralo biti in menim, da komur je vseeno, kdo nam bo v prihodnje krojil usodo, ta ne more od države ničesar pričakovati. Volitve bi pravzaprav morale biti obvezne, državljanska dolžnost vsakogar, saj glas posameznika predstavlja le droben kamenček v mozaiku zemljevida Slovenije, ki je naša domovina in mati vseh nas. Srečno najprej vsem našim kandidatom na evropskih volitvah, še posebej pa že zdaj zaželimo vse najboljše našemu Milanu Zveru, ki bo prav na dan volitev praznoval svoj rojstni dan. Bog Te živi, Milan.