Nikoli posušena solza

»Dober dan, gospa Vera. Lepo, da ste prišli. Veste, tukaj notri je končal moj oče.« Segli sva si v roke, izmenjali še nekaj besed, pa je pristopila še neka druga gospa: »Tudi jaz vas lepo pozdravljam. Naj vam zaupam, tam zadaj za vami je v temnih rovih rudnika končala moja mati, sama pa sem se kot petletni otrok znašla v »Petričku«. Vsega se spominjam. Zdaj mojo zgodbo pozna že tudi moja vnukinja Eva, zato sem jo pripeljala s seboj.« Po obrazu je spolzela nikoli posušena solza. Skozi špranjo vrat Barbarinega rova sem se zazrla v temo, o kateri je pozneje spregovoril predsednik našega Krščanskega foruma, ki je dejal, da je tema tam notri še veliko temnejša od te, ki zakrije svet v nočnih urah. Zgodbe teh ljudi so večne in za vselej so zaznamovale žalostno zgodovino našega naroda. Stojiš pred vhodom v Hudo jamo in se sprašuješ, koliko znancev, če ne svojcev, je končalo svoje življenje v grozečem molku zidov, ki so le nema priča podivjanih hord, željnih krvi in zlorabe vsega, kar je sveto in bi moralo biti nedotakljivo – življenje. Ni bilo dovolj, da so na pol žive zmetali v jaške in jih mučili; na plazeča se telesa so zlili živo apno ter jih zazidali z enajstimi zidovi. Zavarovati so se hoteli pred odkritjem njihovih grozljivih dejanj, a jim ni uspelo, kajti na koncu vselej zmaga resnica. »Nič ni tako skrito, da ne bi bilo očito«, se spominjam izreka naših staršev. Tam na tistem majhnem prostoru, obdanem z gozdovi, kamor je v minulem nedeljskem dopoldnevu prijazno posijalo sonce, je duhovnik svoj nagovor mrtvim večkrat prekinil z »Gospod, daj jim večni mir in pokoj,« mi pa smo mu odgovarjali z drugim delom molitve »in večna luč naj jim sveti, naj počivajo v miru, amen«.

Redko kdaj moliš tako zbrano, redko kdaj dojameš to molitev s toliko notranjega očiščenja duše, ki sočustvuje s tistimi, ki vsa ta dolga leta nosijo na svojih ramenih križ, ki jim je bil naložen po krivici in po nedolžnem – ostali so sami, tako zelo sami brez tistih, ki so jih rodili in ljubili, brez bratov in sestra, brez mladih in otrok. Oni tam notri, v temo zakopani, pa še vedno čakajo, da bi našli svoj mir. Bo prišel čas, ko tisti, ki so začeli odstirati resnico, ne bodo več odvisni od ukaza, da morajo prekiniti s svojim pietetnim delom, kot se je to zgodilo v bližnji preteklosti? Iz sramote v sramoto drvimo, potem pa se nekateri čudijo, da ljudje odklanjajo njihove zlagane obljube in jim ne zaupajo več.

Naša poslanka gospa Eva Irgl nam je v svojem nagovoru pred vhodom v jamo spregovorila o junaškem dejanju Elze Premšak, ki je natanko pred 67 leti izgubila življenje zato, ker je »opozorila na njihove krvave roke, na pretepanje ujetnikov in izvajanje masovnih likvidacij«. Skupaj z njo je v Elzi ugasnilo tudi še nerojeno bitje, ki mu vojaško divizijsko sodišče v Celju prav tako ni prizaneslo. Očitno je bil in ostaja zločin za rablje kot medalja, ki so si jo za vselej pripeli na prsi. Mnogih med njimi ni več, a poiščimo v skritih arhivih vsaj tiste, ki še uživajo privilegije bivanja na tej naši s krvjo prepojeni slovenski zemlji. Naj ti junaki teme zdaj namesto po krivici obsojenih stopijo pred roko pravice in priznajo svoj greh, preden bodo prestopili prag med življenjem in večnostjo.