Govorimo in pišemo, poslušamo in se sprašujemo o pomenu arhivov, ki
čakajo, da nanje posije svetloba trenutka, ko bodo končno iz zaprašenih
listov spregovorili tisti, ki so tja beležili obtožbe, krivične sodbe in
izmišljije vseh vrst, zato, da so se znebili ljudi, ki niso igrali po
njihovih željah. Krvavi sledovi prstnih odtisov so na porumenelih
straneh, strah zbujajoči kriki grozljivih dejanj brez sledu izginulih
človeških bitij veje iz njih. Ali ni hudo, ali ni boleče, da so
Slovenijo, domovino, v kateri živimo pod svobodnim soncem, pahnili v
globino nikoli pozabljene bolečine vseh tistih, ki brskajo po naši lepi
zemlji, da bi našli vsaj skromno sled svojcev, na katerih grobove niso
mogli prižgati sveče in jim s cvetjem izraziti ljubezni in jim zaupati
bolečino? V teh dneh pričakovanja, kaj bodo storili naši državljani, ko
bo treba obkrožiti PROTI na referendumu o arhivih, velikokrat pomislim,
kaj bi na vse to, kar preživljamo, porekel dr. Jože Pučnik. Verjamem, da
bdi nad nami. Saj tako, kot je on ljubil in cenil našo državo ter se z
vsemi silami boril za njeno samostojnost, jo spoštoval in se veselil
njenih prvih in kasnejših uspehov, ni bil zmožen nihče od tistih, ki si
danes pripenjajo na prsih odlikovanja, ki jih niso vredni. Oddolžimo se
mu torej za njegova dejanja in ne zavrzimo priložnosti, ki se nam ponuja
to nedeljo, saj mu bomo tako namesto obiska njegovega zadnjega
počivališča položili na grob najžlahtnejši cvet spoštovanja in zahvale.
Ni komentarjev:
Objavite komentar