Ljubezen je iskanje duše

Upali smo. Upali zato, ker smo svobodni, ker je naš narod vstal v svobodi tisti dan, ko je množično izrekel svoj DA na plebiscitu. Notranje smo se osvobodili, od kuge trpinčenja človeških duš, ki niso prisluhnile njihovim zlim nameram. Kako bi torej pomislili, da je komaj rojena svoboda poteptana, da bo nebo vsak hip zajokalo nad poljanami in gozdovi, nad zelenimi rekami in modrino morja zato, ker je nekje globok tolmun, ki vase požira vse, kar iz srebrnih tokov počrpajo slabiči, ki si prisvajajo vse, kar še zdaleč ni njihovo. Nekje tam daleč za hribi se prebujajo poletne sanje naših očetov in dedov, ki nam govore, da je v tem svetu nekaj hudo narobe, da čutijo, kako ljudi znova grabi strah v kosteh in da hudobni zmaj preganja odrasle in otroke. A njih sporočilo je vendarle drugačno. Oni se niso bali in zato ne utihnejo pred bolnim umom hudobnežev, ki se še z zadnjimi močmi oprijemljejo svojih lažnih naukov o življenju in prihodnosti mladih, ki so rojeni v ta svet brez krivde krivi. Sodobna misel, pravzaprav, kajti tudi odrasli so njihove žrtve, saj so prav tako zaznamovani s krivdo, ki so jim jo določili krivičniki. Tako bi se naj zgodilo tudi ta petek, ki bo za nas, ki "dobro v srcu mislimo" in ki vemo, kaj pomeni nekoga ceniti in imeti rad, veliki petek. Kakšna krivica, kakšno izživljanje nad ljudmi. Še vedno je ta ena in ista kolona ljudi kot konvoj krvi željnih pohodnikov zmožna vsega najslabšega. Hkrati pa razmišljam, kako bedno in boječe je takšno obnašanje. Tak scenarij me spominja na ženina, ki mu izvoljenko ubranijo le tako, da mu jo tik pred zdajci nekam zaklenejo, njemu pa podtaknejo drugo nevesto. Ta druga nevesta in navzkrižne poroke se bodo dogajale, ko bodo odstranili s prizorišča edino oviro, ki je niso znali drugače preskočiti, kot tako, da človeka z združenimi močmi, z raznimi združevalci vtaknejo za rešetke. To je ves scenarij, še veliko bolj zloben kot tisti z nevesto, in seveda veliko bolj pokvarjen in to samo zato, ker vsi ne znajo ne seštevati ne odštevati, pomembno pa je, da mešajo karte pred ekrani. Za Slovenijo je torej bolje, da ji vladajo nesposobneži, ki so že dokazali, kaj zmorejo. Odklop in hvala genijem.

Pred kratkim sem nekje prebrala globoko misel: "Ljubezen je iskanje duše." Avtorju sem hvaležna zanjo in naj mi ne zameri, da sem si jo izposodila. Pred oči se mi je namreč prikradla podoba ožje in širše družine ter predvsem vseh štirih otrok Janeza Janše. Se ljudje, če to sploh so, zavedajo, kaj počno, ali so kdaj v srcu začutili, kaj pomeni imeti rad, kaj živeti za srečo in notranji mir drugih ljudi, predvsem tistih okoli sebe, s katerimi deliš vse dobro in hudo? Je res prekletstvo naše stranke v tem, da nam zapirate dobre in sposobne ljudi, kakršen je bil tudi Pučnik? In ker ne morete ugotoviti, na katerem kraju in ob katerem času so storili svoj veliki greh, jim končno odredite kraj bivanja kar sami – za rešetkami, namreč. Je to vaša zmaga, je to vaša parada vstajnikov, so to vaše Stožice z bandiero rosso, je to Kučanov sprehod mimo Ustavnega sodišča, je to Virantov, Erjavčev, Bratovškove in drugih slaven manever zoper ljudi, ki so uspešno gradili temelje naše države? Rušitelji te iste države ste, ki je niste vredni, in če drugega ne, bi se morali sramovati pred otroki in obema mamama, ki jima že v drugo jemljete očeta zaradi krivične obsodbe. Če bi poznali ljubezen in povzdignili glas zoper krivico, in če bi priznali dušo, bi vas ljubezen poiskala, tako pa ječite v blatu, ki vas bo na koncu zadušilo. Vam tedaj tudi lastnih otrok ne bo žal?