Čas beži. Ne ustavlja se ob dneh, ko vznemirjeno pričakujemo izid volje
ljudi, ki jim je mar domovine. Ob tokratnem glasovanju na referendumu ZA
ali PROTI, so državljani morda nekoliko premalo premislili, kako usodne
so včasih odločitve. Toda, če pomislimo na gromozanski stroj propagande
za sprejem novele zakona o arhivih, s katerim je v stilu aparatčika
upravljal sam minister za kulturo in ga ponujal ljudem pred ekrani in v
drugih medijih kot branjevke ponujajo solato, potem se ne smemo čuditi,
če so mu neosveščeni celo nasedli. Res veliko neresnic so zmožni tisti,
katerih laži prevpijejo še tako sveto resnico in dobro je, da jim ljudje
čedalje manj verjamejo. Pa pomislimo še na sam nedeljski referendumski
dan. Bila je binkoštna nedelja, velik cerkven praznik, in mnogi starši
in botri so se s svojimi birmanci in birmankami posvečali slovesnemu
praznovanju tega prazničnega dne. Na drugi strani pa so bile mnogo kje
zapore cest zaradi maratona in morda še kaj. Največjo »zaslugo« za to,
da se ljudem ni dalo tako kmalu po evropskih volitvah znova na volišča,
pa nosijo tisti, ki so se brezglavo in neodgovorno upirali predlogu, da
bi referendum izvedli na isti dan kot minule evropske volitve. Ljudem bi
prihranili pot in denar, ki smo ga ob tolikšni krizi, v kateri smo,
vrgli skozi okno. Vse to "vladajočim" in namišljenim "vladajočim" ni
mar. Da le ne bi po pomoti pritrdili nečemu, kar predlaga SDS in seveda,
Bog ne daj, njen predsednik. Tu se seveda vsem zatakne kost v grlu, pa
čeprav je vse dejansko do kraja sprevrženo, otročje in noro.
Seveda
pa ne smemo pozabiti, da je na referendumu kljub vsemu zmagala zdrava
pamet in domoljubje tistih državljanov, ki vselej vedo, da gre naši
stranki "za stvar" - hvala jim za njihove glasove, hvala za vsako dobro
misel, s katero so pripomogli k temu, da je glas PROTI zaprtju arhivov
daleč presegel število glasov ZA. Res je, da nismo dosegli kvoruma, a
rezultat kljub vsemu pomeni ZMAGO. Zmago ljudi, ki se zavedajo, da so v
ostanku arhivov skrita imena tistih, ki so jemali življenja in ljudem za
vselej onemogočili braniti svojo svobodo in mišljenje. V glavah
zločincev, ki so odločali ali soodločali, je začel delovati strah, saj
so očitno verjeli, da noben krvav madež ne bo odkrit pred javnostjo. In
to je glavni vzrok za njihovo prepričevanje volivcev, kako oni, na čelu z
ministrom, z novelo zakona "velikodušno odpirajo" arhive. "Kako strašna
slepota je človeštva", je v "Krstu pri Savici" zapisal naš največji
pesnik France Prešeren. Slepota tistih, ki jo oznanjajo in tistih, ki
menijo, da so za vselej pristali "na varnem". Čas pa beži in nam ponuja
nove možnosti. Naša stranka in njen predsednik smo znani garači in z
ljudmi, kakršne imamo v svojih vrstah, se nam ni bati prihodnosti. Naša
prihodnost je resnica, je pošten odnos do ljudi, je pogum, s katerim smo
prebrodili že veliko težav in neutrudno bomo iskali nove poti, še
boljše rešitve. Tudi v to verjamemo, da po krivem obsojeni ne bodo
pahnjeni v temo, tako kot nekoč, ko smo pod svinčeno roko komunističnega
terorja zaman iskali sledi za svojci, ki so iz domov izginili brez
sledu – na žalost mnogi do današnjih dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar