torek, 10. junij 2014

Kako strašna slepota je človeštva


Čas beži. Ne ustavlja se ob dneh, ko vznemirjeno pričakujemo izid volje ljudi, ki jim je mar domovine. Ob tokratnem glasovanju na referendumu ZA ali PROTI, so državljani morda nekoliko premalo premislili, kako usodne so včasih odločitve. Toda, če pomislimo na gromozanski stroj propagande za sprejem novele zakona o arhivih, s katerim je v stilu aparatčika upravljal sam minister za kulturo in ga ponujal ljudem pred ekrani in v drugih medijih kot branjevke ponujajo solato, potem se ne smemo čuditi, če so mu neosveščeni celo nasedli. Res veliko neresnic so zmožni tisti, katerih laži prevpijejo še tako sveto resnico in dobro je, da jim ljudje čedalje manj verjamejo. Pa pomislimo še na sam nedeljski referendumski dan. Bila je binkoštna nedelja, velik cerkven praznik, in mnogi starši in botri so se s svojimi birmanci in birmankami posvečali slovesnemu praznovanju tega prazničnega dne. Na drugi strani pa so bile mnogo kje zapore cest zaradi maratona in morda še kaj. Največjo »zaslugo« za to, da se ljudem ni dalo tako kmalu po evropskih volitvah znova na volišča, pa nosijo tisti, ki so se brezglavo in neodgovorno upirali predlogu, da bi referendum izvedli na isti dan kot minule evropske volitve. Ljudem bi prihranili pot in denar, ki smo ga ob tolikšni krizi, v kateri smo, vrgli skozi okno. Vse to "vladajočim" in namišljenim "vladajočim" ni mar. Da le ne bi po pomoti pritrdili nečemu, kar predlaga SDS in seveda, Bog ne daj, njen predsednik. Tu se seveda vsem zatakne kost v grlu, pa čeprav je vse dejansko do kraja sprevrženo, otročje in noro.

Seveda pa ne smemo pozabiti, da je na referendumu kljub vsemu zmagala zdrava pamet in domoljubje tistih državljanov, ki vselej vedo, da gre naši stranki "za stvar" - hvala jim za njihove glasove, hvala za vsako dobro misel, s katero so pripomogli k temu, da je glas PROTI zaprtju arhivov daleč presegel število glasov ZA. Res je, da nismo dosegli kvoruma, a rezultat kljub vsemu pomeni ZMAGO. Zmago ljudi, ki se zavedajo, da so v ostanku arhivov skrita imena tistih, ki so jemali življenja in ljudem za vselej onemogočili braniti svojo svobodo in mišljenje. V glavah zločincev, ki so odločali ali soodločali, je začel delovati strah, saj so očitno verjeli, da noben krvav madež ne bo odkrit pred javnostjo. In to je glavni vzrok za njihovo prepričevanje volivcev, kako oni, na čelu z ministrom, z novelo zakona "velikodušno odpirajo" arhive. "Kako strašna slepota je človeštva", je v "Krstu pri Savici" zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Slepota tistih, ki jo oznanjajo in tistih, ki menijo, da so za vselej pristali "na varnem". Čas pa beži in nam ponuja nove možnosti. Naša stranka in njen predsednik smo znani garači in z ljudmi, kakršne imamo v svojih vrstah, se nam ni bati prihodnosti. Naša prihodnost je resnica, je pošten odnos do ljudi, je pogum, s katerim smo prebrodili že veliko težav in neutrudno bomo iskali nove poti, še boljše rešitve. Tudi v to verjamemo, da po krivem obsojeni ne bodo pahnjeni v temo, tako kot nekoč, ko smo pod svinčeno roko komunističnega terorja zaman iskali sledi za svojci, ki so iz domov izginili brez sledu – na žalost mnogi do današnjih dni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar