V slovo: Viktor Blažič

Že vse od letošnjega državnega praznika je v čas, ko vse misli usmerjamo k političnemu zaporniku Janezu Janši, v naš slovenski prostor kanila sveža solza grenkobe. Izgubili smo še enega od velikih mož slovenskih demokratičnih sprememb, Viktorja Blažiča, pisatelja in publicista, novinarja in v času četverice  vidnega člana Društva slovenskih pisateljev ter člana kolegija odbora za varstvo človekovih pravic. Zaradi kritične besede je tudi on, tako kot Pučnik, okusil bivanje med zaporniškimi stenami, ter bil zato kaznovan kot izobčenec. Na Delu, kjer je pred tem služboval, so se mu namreč odrekli vsi uredniki, ko se je po odsluženi kazni želel vrniti mednje. Njegova glavna »napaka« pa je bila, kar mu je po enajstih mesecih zapora povedal Matej Bor, da je Edvarda Kocbeka nagovarjal, da je v Zalivu objavil intervju, v katerem je Kocbek spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu in v katerem naj bi Kocbek upošteval Blažičeve spreminjevalne sugestije. Znano je pismo, ki ga je pisal Milanu Kučanu, v katerem ga je pozval k »popravi vsaj popravljivih krivic«, a na pismo ni prejel odgovora. Njegova skromna pojava je v sebi skrivala velikega in pogumnega moža, svoje notranje bogastvo nam je zapustil v knjigah, kot so Videnja, Semena razdora in Svinčena leta. Veliko je objavljal tudi v Novi reviji, v Reviji 2000, takratnem Magu in še kje. Bil je tudi tehnični urednik pri Mladinski knjigi.  Jožeta Pučnika je spoznal pri Perspektivah, ko je vanje začel objavljati svoje kritične članke. Pučnika je cenil in spoštoval, oba sta bila dovolj kritična do družbe, ki ju zaradi tega ni sprejemala. Prvega novembra 1989 se je udeležil manifestacije ob lipi sprave, leta 1990 je skupaj s Francetom Miklavčičem in Marjanom Majcnom predlagal izvedbo plebiscita, a zaman. Stranka ga je zavrnila. Po 90. letu je nadaljeval s publicistično dejavnostjo in leta 1994 prejel Jurčičevo nagrado.

Spominjam se občasnih srečanj z gospodom Viktorjem Blažičem. Vedel je le to, da sodelujem z dr. Pučnikom in pozneje z Janezom Janšo, a njegov topel človeški odnos me je vselej ganil. Marsikaj sem slišala o njem, vedela sem, zakaj rad prihaja med nas, in vselej je našel trenutek časa za stisk roke. Tak je moj spomin nanj, takšna zahvala vseh nas, ki se zdaj z vsem spoštovanjem in grenkobo v srcu poslavljamo od njega. V času, ki ga živimo, v razmerah, ko bi nam radi za prigoljufane denarce prodali državo, bomo zavednega Slovenca še toliko bolj pogrešali med nami. Večni mir in pokoj mu želimo tam, kamor se izteka sleherno človeško življenje.