Odhod v temo

Z vso pravico obnavljam prehojeno pot v stranki, ki so ji tlakovali pot France Tomšič, dr. Jože Pučnik in Janez Janša. Od Pučnika dalje sem se sprehodila skozi čas, ki me je po njem prikoval ob Janši. Ko se te dni psihično pripravljamo na njegov odhod v temo, težko dojemam, v kakšen čas nas je znova pahnila ta »satanska organizacija«, kot jo je imenoval dr. Pučnik.

Ko smo tedaj, 27. julija leta 1988, na Roški v žarečem soncu pričakali četverico zapornikov, še v sanjah ne bi verjeli, da se čas tako usodno ponavlja. Toliko let je minilo, toliko vsega smo videli, slišali in doživeli, da ni nikogar, ki bi me lahko prepričal, da stranka, ki so jo in jo še vodi eden od predsednikov, ni na pravi poti. Petindvajset let ni trenutek življenja, je obdobje, ki te utrdi v veri, zaupanju in spoštovanju do ljudi, ob katerih zoriš, pa čeprav sem na začetku te poti štela že kar veliko let. Naučiš se spoznavati svet, ki ti je bil do takrat tuj, nedosegljiv in poln neznank, ki pozneje začnejo spreminjati tvoj vrednostni pomen in te oblikujejo v osebnost, ki ni več le plaho bitje, ki mu vso mladost ni bilo dano razprostreti kril, ker so mu bila vsa vrata in okna povsod zaprta z železno zaveso. Ostajam hvaležna za to svobodo, za slovensko pomlad, v katero sta me popeljala Jože in Janez. Zakaj danes govorim o tem, zakaj hkrati pomislim, da bi se kdo utegnil ponorčevati iz čustev, ki jih tokrat ne skrivam in mi tega tokrat tudi ni mar? Tako zelo me boli, da že v drugo doživljam slovensko pomlad, a tokrat z grenkim priokusom. Tako kot pred mnogimi leti, ko sem se počasi seznanjala s krivico, ki jo je preživljal Pučnik, in nisem mogla dojeti, da so mu za toliko let po krivici odvzeli svobodo, tako jutri pričakujem trenutek, ko se bodo za našim Janezom Janšo že v drugo zaprla vrata jetniške celice. Kje, moj ljubi Bog, je pravica, kje ljudje, celo krščansko vzgojeni, ki v molku pritrjujejo krivični sodbi, ki bo materi dveh majhnih in dveh odraslih  otrok za predvidoma dolgo obdobje odvzela moža in očeta? Mar nismo prav mi, kristjani, dolžni spoštovati načela krščanstva in braniti po krivem obsojene, je mar dovolj, da prestopamo prag cerkve, zunaj nje pa pozabljamo, kaj smo tam počeli pred nekaj trenutki? To, prav  to, najbolj boli. Oni drugi, tisti, ki so nam in bi nam še vedno radi jemali pravico do popolne svobode in dostojanstva, me ne morejo razočarati. Da so brez vesti in morale, so dokazali neštetokrat. Za njimi se vleče krvava sled, kako naj bi torej pričakovali, da bodo prisluhnili nam, ki spoštujemo etične vrednote?

Iz naše hiše, ki smo jo simbolično poimenovali »Pučnikov dom«, torej jutri začasno odhaja naš predsednik. Dan, ki ga bomo pomnili, dan, ki bo s sramotnim pečatom za vselej zaznamoval slovensko sodstvo, državljane Slovenije pa soočilo z vprašanjem, kdo v naši državi bo odslej še lahko upal, da obstaja institucija, kjer se ljudem deli pravica in pošteno sojenje. Stokrat ponovljena in našteta dejstva, ki jih izrekajo odvetniki in branilci ter obsojeni sam, so preslišana, z dokaznim gradivom se igračkajo kot otroci z lego kockami, skozi meglo laži in obtožb pa narod vedno bolj  spoznava, v kakšni državi živimo. In zmeraj močnejše bo to spoznanje, vedno več ljudi, ki doslej še niso verjeli, bodo spoznavali zahrbtno ravnanje bojevnikov za stolčke, ki te dni s pospešeno naglico hitijo oznanjat, kaj vse bodo podarili svojim volivcem, pa čeprav doslej nekateri še niti v sanjah ne vedo, kakšno stranko se grejo. Tisti pa, ki so doslej obvladovali vladarsko ložo, so nam ustvarili raj, v katerem bomo mi in predvsem naši potomci zaman iskali angela varuha, ki bi nas odrešil dolgov. In glejte, naš predsednik, ki je skupaj s Pučnikom gradil našo državo, ki je dokazal, da zna in da mu gre za stvar, pa mora v zapor, pa čeprav je širni Sloveniji in tujini jasno in znano, da ga klika, ki bi rada znova zgradila Berlinski zid, umika iz političnega življenja zato, ker se boji njegove zmage na volitvah, skratka, boji njegovih sposobnosti in državniške modrosti, ki mu je pač dana. Kdo mu jo je podaril, si odgovorite sami. Priznaval mu jo je dr. Jože Pučnik, ki je v njem prepoznal svojega naslednika, kar mi je nekaj dni pred smrtjo zaupal po telefonu. S Teboj smo, Janez, in hvala Ti za vse, kar si nam dal, kar si storil za našo državo in ki jo spoštuješ, kot si sinoči sporočil slovenski javnosti. Verjamemo pa, da Te bo Tvoja svoboda čakala pred vrati, preden boš prestopil jetniški prag,  kajti »tako ne gre več naprej«, je na Posvetu o Majniški deklaraciji« zatrdil eden od predstavnikov organizatorjev posveta dr. Damir Črnčec.