Med ječo in domom

Pa se je zgodilo. Tisto, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi. Petkovo dolgo pot, ki smo jo prehodili z njim, bomo še dolgo pomnili – za vselej. Sama jo imenujem »Pot v temo«, tako kot v prejšnji kolumni. Bilo je sonce, bil je dež, mrzel veter je zavel prav pred poslednjim slovesom in ga pospremil. Srce je razpadalo na prafaktorje, molk in pritajeno ihtenje je zadrževal Janezov napotek, ki nam ga je dal na seji sveta stranke: »Z dvignjeno glavo«, je dejal. In smo ga poslušali, vsaj na videz. Če reče on, zmoremo, če zmore on, zmoremo tudi mi in če zmore Urška, vemo, da smo dolžni spoštovati dano obljubo. Ko zdaj že drugi večer  razmišljam, kam so nam odpeljali predsednika, se mi zdi, da bi se morale stene, med katere so ga zaprli, zrušiti. Ta neskončna krivica, ki se je zgodila njegovi družini, naši stranki in vsem tistim Slovencem, ki čutijo z nami in so ga pospremili v tako velikem številu, leži na srcu kot težak kamen. Vsa ta leta ob njem niso bila le bežno srečanje z njim, so spoznavanje velikih dejanj, ki jih je bil Janez Janša zmožen uresničiti. Gradil je počasi, a vztrajno, z voljo, ki jo premore samo on. In zdaj so mu v trenutku odvzeli pravico njegovo »vojsko« popeljati do zmage, ki se je njegovi nasprotniki tako zelo bojijo. Toda minuli petek ni bil le veliki petek, bil je dan ponosnih ljudi, zvestih državljanov Slovenije in predanih članov naše velike stranke, ponosnih na Janšo in Pučnika. In v tem zmagujemo, ker smo močni in trdni ter ne skačemo z leve v desno in obratno.

V mislih sem razpeta med ječo in njegovim domom. Vojna nas je utrdila, jemala je mlada življenja, tudi naše družine ni zaobšla. Vendar pa tega, kar je s sabo nosila vojna vihra, ne moremo primerjati s krivico, ki je prizadela Janezovo družino v mirnem času, v demokraciji, za katero je toliko žrtvoval, za domovino, ki jo spoštuje, kot je dejal. Iz spoštovanja do nje, a ob nespoštovanju sodbe, je odšel v zapor. In zdaj bi jih naj prosil. Česa že? Morda celo odpuščanja za nekaj, česar ni storil? Doma pa zaradi noro krivične sodbe ostajajo sami njegovi otroci in žena. Kdaj in pred kom bodo dajali odgovor za to, kar so jim storili tisti, ki pišejo take sodbe, kdaj bodo dojeli, da je izvrševanje njihovega poslanstva prava beda in da bi bilo veliko bolje, če bi v življenju postali morda krojači ali čevljarji. Krojili bi obleke in čevlje, ne pa krivičnih sodb, s katerimi onesrečujejo nedolžne ljudi in njihove družine. Naj povsem preprosto sklenem: sramujte se svojih dejanj vi in vsi tisti, ki zdaj nestrpni upate, da vas bodo volivci bogato nagradili, ker ste izdali kolega in najsposobnejšega politika v Sloveniji. Na Dan državnosti boš z nami, maša za domovino bo naša prošnja za Tvojo skorajšnjo svobodo.